NOVA GORICA – EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE
Mesto vrtnic je nastalo po drugi svetovni vojni. Leži tik ob meji z Italijo, s sosednjim mestom Gorica pa je pravzaprav neločljivo povezano, lahko bi rekli, da mesti prehajata ena v drugo. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in padcem schengenske meje je prehod med obema mestoma postal odprt, bolj naraven in povezujoč. Leži v skrajno zahodnem delu Slovenije tik ob meji z Republiko Italijo in meji na sosednje občine Gorica (Italija), Brda, Kanal, Tolmin, Idrija, Ajdovščina, Komen, Miren-Kostanjevica, Šempeter-Vrtojba in Renče-Vogrsko.
Tokratni obisk mladega mesta (zgrajeno po letu 1947, povprečna starost prebivalcev je 44 let) je bil vezan na izjemno čast, ki jo je mesto Nova Gorica v sodelovanju s sosednjo, čezmejno, Gorico izborilo na razpisu za Evropsko prestolnico kulture (EPK) in jo temeljito podprlo s projekti GO!2025, ki se na območju obeh mest odvijajo skozi celotno obdobje leta 2025.
Neizmerno veliko dogajanja: koncerti, razstave, predstave, simpoziji, konference, predavanja, plesne predstave, hrana, vino, gledališče. Mesto živi s tem projektom in žari ob uspehih in novostih.
V mlado in moderno mesto smo se pripeljali po železniških tirih iz časa Avsto-Ogrske, se po Bohinjski progi z mnogimi tuneli spustili do Soče, prečili Solkanski most in po skoraj štirih urah vožnje in treh presedanjih (vlak, vlak, bus, vlak) izstopili na obnovljenem železniškem postajališču Nova Gorica. Občutek potovanja v času bivše monarhije smo potrdili v avli mogočnega postajališča, kjer je na ogled lična foto predstavitev gradnje Bohinjske proge in zgodovinski pogled na kraje, ki smo jih kljub dežnim kapljam lahko opazovali iz toplega zavetja sicer glasnega motornega vlaka (»Kanarček« z obnovljeno notranjo opremo).
Vodenje po Novi Gorici smo zaupali turistični vodnici Evelin Bizjak, Solkanki, ki mesto pozna in živi z njenim napredkom in pomanjkljivosti. V dveh urah smo prehodili pot s Trga Evropa (pred ŽP), z eno nogo stopili v Italijo in z drugo trdno stali v domovini, se sprehodili po Aleji zaslužnih žena in mož (doprsja ljudi, ki so s svojim delovanjem v preteklosti pomembno zaznamovali severno Primorsko, predvsem Goriško), vstopili v najvišjo stavbo mesta EDA center in si od blizu ogledali repliko letala Eda 5, ki visi v avli centra in spominja na entuziastične načrte bratov Rusjan. Med potjo po »centru« smo si od daleč ogledali tudi arhitekturne posebnosti in pomembne stavbe v mestu: Občino, Slovensko narodno gledališče NG, Knjižnico Franceta Bevka, spomenik brigadirjem, nekdanjo razstavno galerijo MEBLO in precejšnje število skulptur, ki krasijo številne parke, otroška igrišča, drevorede, vrtove…. Načrti arhitekta in urbanista Edvarda Ravnikarja so se uresničili le v skromnem obsegu; razvoj novega mesta, zgrajenega na dokaj vodnatem ilovnatem terenu in nadaljnja gradnja sta se nadaljevala skladno z novimi idejami, razpoložljivimi finančnimi sredstvi in političnimi odločitvami. Maketa idejne zasnove, postavljene v peš coni, priča o veliki viziji in ideji, ki pa jo je »ukrojil čas«.
Mesto živi, diši, diha….mediteransko rastje ga plemeniti, mu daje svežino in nam »celincem« ponuja pogled na zelenje, ki ga v domači sredini nismo vajeni: cedre, pinije, ciprese, palme, tise, oljke….in seveda vrtnice, ki kljub skorajšnji zimi še vedno cvetijo.
Vračali smo se z vlakom; ena skupina preko Sežane po »velikem železniškem krogu«, druga nazaj na Jesenice in domov.
Prijetno je bilo. Bilo nas je 15.
V Novo Gorico se bomo zagotovo še vrnili, ostalo nam je še kar nekaj točk, ki jih moramo obiskati v pomladnih ali poletnih mesecih.
Kostanjevico zanesljivo. V času, ko bodo cvetele Burbonke.
Zapisala in osebno noto dodala Nadja Uršič v Kamniku, 26. november 2025
